top of page

Življenje pod kozolci je umolknilo. Žanjic ni več, koscev prav tako ne. Žito in krma se že dolgo več ne sušita v rantah. Kozolci ostajajo prazni. Za kmeta je bil kozolec najlepši, ko je bil poln. Ta lepota je minila. Toda še vedno ostaja neka druga lepota. Največkrat je potrebno odmisliti vse tiste sodobne stroje in njihove priključke ali vso tisto nepotrebno šaro, ki jo je čas odložil pod streho kozolcev. Takrat se pred nami dviga lepota tesarske mojstrovine. Ta nam more ponovno spregovoriti o veščini tesarjeve roke, ki je v okrogel les dolbla in tesala stebre in stebriče, trame in tramiče, roke in ročice in svoje sanje snovala v njihovih umetelnih lokih in oblikah.


​

slovenski kozolec

Na ogled postavljam kozolce, njihova obličja, saj gre le za njihova pročelja, po katerih so tako prepoznavni in drugačni od drugih. Gre za toplarje, simetrične kompozicije, v katerih je slovenski kozolec dosegel svoj najvišji spev v razvoju. Kozolci so predstavljeni plastično, kot delni izrez njihovih pomanjšanih modelov, vsi v enotnem merilu, na enotni podlagi in v enotnih okvirjih.

Pri njihovi izbiri sem si pomagal s pomočjo različnih medijev; knjig, interneta in ustnega izročila. Izbrane sem obiskal, dokumentiral, izrisal in izdelal v enotnem merilu ena proti sedemdeset, zato da je mogoča njihova medsebojna primerjava v velikosti in razvoju, saj sem skušal zajeti razvoj od arhaičnih konstrukcij gorenjskega stoga do bogato okrašenih dolenjskih in štajerskih toplarjev, kjer moč ornamenta že presega racionalnost konstrukcije.

bottom of page